Z možem živiva v večjem slovenskem mestu in ga naravnost obožujeva. Na obrobju tega mesta stoji najina najljubša restavracija, kamor se ob vseh pomembnih in malo manj pomembnih dogodkih redno vračava. Prav ta restavracija je tista, v kateri sva se spoznala. Najin skupni prijatelj je praznoval rojstni dan in na zabavi sva hitro padla drug drugemu v oči. Cel večer sva plesala in bila nerazdružljiva. Kasneje me je pospremil domov in vprašal za mojo telefonsko številko.
Kmalu po tistem sva postala par, kar je trajalo približno tri leta. Vmes je bila restavracija večkrat najino zatočišče, dobila sva se na kosilu ali večerji, hrana je bila zelo dobra, osebje prijazno in vsi so naju že poznali. Prav tukaj me je moj sedanji mož tudi zaprosil in se kasneje pošalil, da me je pripeljal na kraj zločina, ampak sladkega zločina.
Seveda je bila restavracija samoumevna odločitev za najino poroko. Ko sva lastniku povedala, da sva se tukaj tudi spoznala in zaročila, je bil tako navdušen, da so nama pripravili nepozabno poroko. Glede na to, da se je vse dogajalo prav tam, sva prišla takrat tudi v lokalni časopis. Lastnik nama je za darilo dal darilni bon za kosilo, ki naj bi ga vnovčila na prvo obletnico poroke.
Na prvo obletnico sva seveda odšla na dogovorjeno kosilo in restavracija je bila priča še enemu pomembnemu dogodku, saj sem takrat povedala možu, da pričakujeva prvega otroka. Tudi vsa leta za tem sva z veseljem zahajala tja in še vedno tam tudi dobro jedla. Od takrat je minilo dvajset let, ravno danes sva bila tukaj na kosilu, saj je točno danes dvajset let, odkar sva se prav tukaj spoznala. V vseh teh letih sva dala veliko skozi, dobrega in slabega, kot vsi, najina restavracija pa je zaenkrat še vedno tukaj za naju, kot varen pristan.